Numbers 22

22. Poglavje

1In sinovi Izraelovi odrinejo in se utabore na poljanah Moabskih, vzhodno od Jordana, Jerihu nasproti. 2In Balak, sin Ziporjev, je videl vse, kar je storil Izrael Amorejcem. 3In zbali so se Moabci silno ljudstva izraelskega, ker ga je bilo veliko, in groza je zgrabila Moaba pred sinovi Izraelovimi. 4In reče Moab starejšinam madianskim: Zdaj pa požre ta množica vse okrog nas, kakor pomuli vol vso travo na polju. Balak pa, sin Ziporjev, je bil kralj moabski v tem času. 5Ta pošlje poročnike k Balaamu, sinu Beorjevemu, v Petor, ki je pri veletoku, v deželo sinov ljudstva njegovega, da ga pokličejo, govoreč: Glej, iz Egipta je prišlo ljudstvo; glej, pokrilo je površje zemlje in ustanovilo se je tu meni nasproti. 6Pridi torej zdaj, prosim, in mi prekolni to ljudstvo, ker je močnejše od mene: morda se mi ga posreči poraziti ter izgnati iz dežele; zakaj vem, da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš. 7Gredo torej starejšine Moabcev in Madiancev s plačilom za vedeževanje v rokah svojih; in ko pridejo k Balaamu, mu sporoče besede Balakove. 8In jim reče: Prenočite nocoj tu, in odgovorim vam, kakor mi bo govoril Gospod. In ostanejo knezi moabski pri Balaamu. 9Pride pa Bog k Balaamu in reče: Kdo so tisti možje pri tebi? 10In Balaam reče Bogu: Balak, sin Ziporjev, kralj Moabov, je poslal k meni: 11Glej, ljudstvo, ki je prišlo iz Egipta, je pokrilo površje zemlje! Pridi torej in mi ga prekolni; morda se mi posreči, da jih premorem v boju ter izženem. 12Bog pa veli Balaamu: Ne hodi ž njimi; ne kolni ljudstva, zakaj blagoslovljeno je. 13In vstane Balaam zjutraj in reče knezom Balakovim: Pojdite v deželo svojo; zakaj Gospod mi noče dopustiti, da bi šel z vami. 14Nato vstanejo knezi moabski in gredo k Balaku in sporoče: Balaam se je branil iti z nami. 15Tedaj pošlje Balak še enkrat kneze, pa več in imenitnejših nego prej. 16Ti pridejo k Balaamu in mu reko: Tako pravi Balak, sin Ziporjev: Ne daj si, prosim, z ničemer zabraniti, da ne bi prišel k meni. 17Zakaj z mnogimi častmi te hočem obsipati, in karkoli mi porečeš, rad storim; pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo. 18Balaam pa odvrne in reče služabnikom Balakovim: Če mi da Balak polno hišo svojo srebra in zlata, vendar ne bom mogel prestopiti povelja Gospoda, Boga svojega, da bi storil kaj manj ali več. 19Pa ostanite tudi vi, prosim, nocoj tu, da zvem, kaj mi bo dalje govoril Gospod. 20In pride Bog po noči k Balaamu in reče: Ako so te prišli ti možje klicat, vstani in pojdi ž njimi; ali stóri samo to, kar ti bom govoril. 21Nato vstane Balaam zjutraj, osedla oslico svojo ter odide s knezovi moabskimi. 22A vname se srd Božji, da je šel. In angel Gospodov mu stopi na pot kot nasprotnik. On pa je jezdil na oslici svoji in dva hlapca njegova sta bila pri njem. 23In oslica ugleda angela Gospodovega na poti stoječega, s potegnjenim mečem v roki; in ugane se oslica s pota ter gre po polju, Balaam po jo bije, da bi šla po poti. 24In postavi se angel Gospodov na ulico med vinogradi, kjer je bil zid na tej in zid na oni strani. 25Ko ugleda oslica angela Gospodovega, se primakne k zidu in pritisne Balaamu nogo k zidu, in ta jo zopet tepe. 26In angel Gospodov gre dalje in se postavi v tesnino, kjer se ni bilo kam izogniti, ne na desno, ne na levo. 27Oslica pa, videč angela Gospodovega, pade pod Balaamom, in Balaam se razvname od jeze in jo tepe s palico. 28Tedaj odpre Gospod usta oslici, da izpregovori Balaamu: Kaj sem ti storila, da me že v tretjič tepeš? 29Nato reče Balaam oslici: Ker se norčuješ z menoj! O da bi imel meč v roki, kar ubil bi te! 30In oslica reče Balaamu: Nisem li tvoja oslica, na kateri si od nekdaj jezdil do tega dne? ali sem ti kdaj storila tako? On reče: nikoli. 31Tedaj odpre Gospod Balaamu oči, da vidi angela Gospodovega na poti stoječega, s potegnjenim mečem v roki, in povesi teme ter pade na obraz svoj. 32In angel Gospodov mu veli: Zakaj si tepel oslico svojo zdaj že trikrat? Glej, izšel sem, da ti bodem nasprotnik, ker tvoja pot drži v pogubo pred menoj. 33In oslica me je videla in se mi že trikrat izognila; sicer bi te bil, ko bi se mi ne bila umeknila, takoj umoril, njo pa ohranil živo. 34In Balaam reče angelu Gospodovemu: Grešil sem, zakaj nisem vedel, da ti stojiš na poti proti meni; in sedaj, če si ti vidi hudobno, se vrnem. 35Angel Gospodov pa mu veli: Pojdi s temi možmi, ali govóri samo tisto besedo, ki ti jo naročim. Šel je torej Balaam z Balakovimi knezi. 36In ko zasliši Balak, da prihaja Balaam, mu pride naproti v mesto moabsko, ki je na meji Arnona, prav na skrajni meji. 37In reče Balak Balaamu: Nisem li nujno poslal k tebi, da te pokličem? Zakaj nisi prišel k meni? ker bi te menda ne mogel dosti počastiti? 38Balaam pa odgovori Balaku: Glej, zdaj pa sem prišel k tebi; toda morem li sploh govoriti kaj? Besedo, katero Bog dene v usta moja, to moram govoriti. 39In gre Balaam z Balakom in prideta v Kirjat-huzot. 40Balak pa zakolje v daritve govedi in drobnice ter pošlje od tega Balaamu in knezom, ki so bili ž njim. 41In zjutraj vzame Balak Balaama ter ga pelje na višave Baalove, in odondod je videl zadnji del ljudstva izraelskega.